Na obrobju Köbenhavna nekega večera brutalno pretepejo 19-letnega Pera. Odpeljejo ga v bolnico, kjer mladenič pade v komo. Njegovo mamo Søs muči hud občutek krivde, saj meni, da bi morali njo kriviti za sinovo usodo. Ona je namreč vztrajala, da še naprej živijo med priseljenci in se ni hotela izseliti tako kot preostali Danci. Za medije je Per le še ena od vedno številnejših žrtev nasilja – vredna novice, a nič več, policija pa tava v temi ob iskanju storilca. Mie, Perova 16-letna sestra, išče tolažbo pri svojem palestinskem fantu Šadiju, čeprav je je ta potreben še več kot ona, saj je tiste noči videl svojega starejšega brata, že prej obsojenega zaradi napada, kako si spira kri s svojih oblačil.

»Kadar se svet, ki ga poznamo, spreminja, smo negotovi. Kadar smo negotovi, se bojimo, da bomo izgubili, kar imamo. Kadar se bojimo tega, poskušamo nadzirati. V najboljšem primeru je strah instinkt, ki nam pomaga preživeti. V najslabšem primeru pa je rak, ki se širi in se spremeni v tesnobo. To je film o strahu. Zgodbo sem hotela povedati iz oči v oči. 1 : 1.« (Annette K. Olesen)