Pomlad leta 2005: mlada filmska skupina iz Genove načrtuje resen politični film o ugrabitvi Silvia Berlusconija. Cilj ugrabiteljev je, da mu zagotovijo pošteno in neodvisno sojenje, ki bo končno podalo sodbo, ki se ji sicer sam že nekaj let spretno izmika. Film naj bi bil poziv italijanskim volivcem, da se končno prebudijo in na volitvah aprila 2006 svojega ministrskega predsednika spodijo iz njegove pisarne. Prvi dan snemanja pa se ekipa zave, da si je zastavila preveč ambiciozen načrt. Da bi se zaščitili pred mogočimi posledicami, se odločijo, da bodo s tem, ko dogajanje prestavijo iz Italije v Duckburg, jasno pokazali, da je film satira. Nihče ni povsem prepričan, če bo to dovolj, da film ne bo prepovedan. V to, da bo Berlusconi pobesnel, pa so prepričani vsi ...

»Nismo mogli verjeti. Mislili smo, da je ideja navdihujoča – film z junaki, ki so v resnici nejunaki, kajti ugrabitev je zmeraj zadnja možnost; hkrati pa imamo lahko junake radi, ker počnejo kaj, kar bi mi, pasivni gledalci, tudi radi storili. Po velikih količinah popitega piva smo s svojim odvetnikom ugotovili, da bo Berlusconi moral dati svoje dovoljenje, ali pa bomo morali stvar izpeljati tako, da ne bo opazil, da govori o njem.« (Jan Henrik Stahlberg)