Janko in Žana sta v istem času izpuščena na prostost – Janko iz zapora in Žana iz psihiatrične bolnišnice. Jankovemu polbratu Novaku, ki mu je nasilni, neprilagojeni sorodnik le v nadlogo, se utrne ideja, da bi Janko lahko skrbel za Žano in ji pomagal obnavljati hišo. Nasprotujoča si značaja se postopoma zbližata in ugotovita, da si v resnici sploh nista tako zelo različna.

»To je tragikomedija s poudarkom na likih. Gre za spopad dveh posebnežev: Žane, nedolžne mlade ženske, ki se je zrušila ter so jo zaradi laži in izdaj v njeni družini odpeljali v psihiatrično bolnišnico, ter krutega in nasilnega zapornika Janka, ki v njej, presenetljivo, spet zbudi zaupanje. Ko začne Janko obnavljati Žanino hišo, pomeni to tudi \'obnavljanje\' Žanine duše. Na vsakem koraku zgodbe hiša kaže Žanino notranje stanje.« (Sergej Stanojkovski)