Mladi gledališki igralec Massimo že šest let ne govori – razen na odru. Nihče ne ve, zakaj se je zavil v tišino: njegov oče, profesor klasične književnosti, meni, da je vzrok razočaranje v ljubezni, njegovo novo dekle pa misli, da gre za upor materi. Gledališki režiser se tako navduši nad Massimovo osebnostjo in nadarjenostjo, da njegovi materi, sicer pesnici, predlaga, naj napiše dramo, posvečeno sinu. Mama privoli in Massimo v njeni drami res odigra samega sebe – toda ko se igra konča, se spet potopi v molk.

»Povezava s filmom Metuljev sen je očitna, saj je tudi v njem jasno zaznati to gibanje v tišini sna ... Lahko se nam zdi paradoksalno: film (in morda tudi življenje) je vedno boj z besedami, boj med vestjo in razumnostjo. Tudi zato se mi je zdel film tisto izrazno sredstvo, ki bi se lahko zanimivo in atraktivno spopadlo z zelo gostobesedno besedilno predlogo ...« (Marco Bellocchio)